Razmišljam in se učim

Oktober. Hladno postaja in vse je že obarvano. Barve novih začetkov ali le ugašajoče se narave? Sedaj lahko rečem, da že en mesec ponovno prebivam v Metliki. Tako zares. Ne le na pol, pretrgano med Ljubljano in vikendaškimi izleti. Zame je to vsekakor čas spoznavanja same sebe, rasti in učenja. Učenja o življenju, lastnih napakah in osebnostnih lastnostih, ki me obremenjujejo in zavirajo. Vsekakor čas, ki ga moram preživeti sama s seboj. In veliko razmišljam, tuhtam in se učim. O Alenki. O njej, ki je in o njej, ki bo.

Največji kulturni šok zame je to, da ni več vse pri roki. Tako naprimer v Metliki ne moreš kupiti namizne lučke. Lahko pa jo dobiš v 15 kilometrov oddaljenem Črnomlju. Eternično olje se da dobiti samo v DM-u in še to totalno smrdeče. Edina knjigarna je v Novem mestu. Sama poznam vsebino knjig, ki jih prodajajo bolje od gospe, ki tam dela. To je ena izmed prvih stvari, ki jih pogrešam iz Ljubljane. Razgledane in načitane gospe iz knjigarne.

A po drugi strani je tukaj vse tako blizu. Pol ure in opraviš vse. In Kolpa. Moje zatočišče iz otroških let. Nebo. Tukaj je čisto drugačno. Delo, ki ga opravljam z največjim veseljem. Tako vem, da sem tukaj kjer moram biti. Doma. Pa še Oliver je z menoj.